Dva tedna po tem, ko sem imela zadnji nastop z akademijo za glasbo, imam končno uro solo petja. Končno sem se pomirila z svojim neuspelim nastopom, ko je šel moj glas neznano kam po svoje. Sem celo sama presenečena, da me ni bolj sesulo vse skupaj. Tega sem se namreč najbolj bala. Točno te napake. In sem jo priklicala.

Čeprav moram reči, da ko sem šla čez ves ta proces, ko me je glas izdal in sem bila tam na odru, ko so me vsi gledali in sem vseeno odpela naprej, kot da nič ni bilo, mi je vse skupaj dalo nekakšen drugačen pogum. Negativci bi sicer rekli svoje ampak, takšni ljudje so običajno tisti, ki se skrivajo v senci in si ne upajo narediti nič izven območja udobja. Ne bom rekla, da je to, kar delam, lahko delo, je pa vsakič lažje. In vem, da me lahko še kaj hujšega doleti kje in verjetno me bo, ampak brez tega ne bom prišla tja, kamor želim. Moj cilj je pa zelo daleč proč od tu kjer sem sedaj. In za to sem pripravljena, da grem skozi vse, kar moram, da bo postala to, kar potrebujem.

Lahko, da me čaka dolga pot, lahko pa, da se bo v neki točki to godilo zelo hitro. Vsekakor me pa čaka zelo veliko discipline in dela na sebi, predvsem na svojih mislih, da se ne obremenjujem za stvari, ki niso še toliko pomembne, dokler sem v fazi učenja. Koliko časa bo to trajalo, pa nihče ne ve. Niti jaz ne kljub temu da sem vsak dan v stiku s tem in delam na tem, da napredujem čim bolje vsak dan.