Ne dolgo nazaj sem poznala poslovneža, ki ima podjetje in kjer je prodaja hiš glavna dejavnost. Pravi, da se večinoma ukvarja s tem, da kupi hiše in jih prenovi. Potem pa najame cenilce, da hiše ocenijo in jih dajo na trg. Vedno dela na tem, da ima prodaja hiš v takšnem primeru čim večji donos. Rekel je, da je pred kratkim naredil takšno investicijo, pri kateri je imel skoraj dvesto tisoč evrov dobička.

Ne znam si niti predstavljati, ali je to za San Francisco veliko ali malo oziroma ali je prodaja hiš s takim dobičkom normalna ali ne. Zame osebno je zagotovo ogromno. Če bi naredila takšen dobiček, bi šla najprej na enomesečni dopust. Kamorkoli na morje. No ne čisto kamorkoli. Najbrž bi bili to kakšni Maldivi, Havaji, Karibi ali pa nekaj v tem stilu. Pa zagotovo bi izklopila telefon in se izklopila iz interneta, da bi res lahko uživala. Če bi imela pa še več denarja, bi kar kupila hišo kje tam. Včasih ne vem, ali se mi še da biti v tem sistemu, kjer samo delamo in skoraj nič ne uživamo. Tisti dopusti, ki jih imamo, so bolj ko ne obliži, da lahko zdržimo tiste tri mesece do nadaljnjega dopusta ali pa še več. Morda bi pa lahko razmislila, da ni prodaja hiš bolj zanimiv posel zame in bi se raje vrgla v kaj takega kakor pa, da se mučim v tej podganji dirki.

Težko je biti pameten v tem, ko ne poznam nikogar, ki mu je zares uspelo. Poznam samo ljudi, ki govorijo, da jim je uspelo, pa niso, ali pa pravijo, da jim bo uspelo. Meni vem, da še ni, pa se trudim zelo. Ampak še vedno preveč delam na način, delaj trdo, kakor pa delaj pametno. Morda je pa prodaja hiš nekaj, kar bi lahko bilo pametno delo, ki ni tako težko, no vsaj ne v fizičnem smislu.