Lahko rečem, da me je izgorelost napadla počasi in sama nisem vedela, da bom kmalu čisto pogorela. Enostavno se je preveč stvari odvilo v roku enega leta in me je uničilo. Sprva sem še vse zdržala, imela sem službo, skrbela za dom, skrbela za otroke, zidala hišo, imela selitev, umrla mi je stara mama, vse sem zdržala, vendar izgorelost je počasi načela mene. 

Še skoz sem se upirala in bila prepričana, da je moje življenje idealno in da živim čisto lepo in se nimam kaj pritoževati. Najhuje pa mi je bilo, ko mi je umrla stara mama, ampak ne takoj, čez nekaj časa me je zrušilo in takrat je izgorelost pri meni imela odprto pot, da me zruši. Takrat sem bila še samo podoba, ki se je vsak dan borila, da se ni zbudila z bolečinami, da se ni čez dan jokala in premišljevala kako grozno življenje imam. Da sem videla, da ne zmorem več, je bilo to, da ene stvari nisem bila več sposobna narediti, enostavno sem bila v stresu, čisto znervirana, na pol v depresiji, bolečine po telesu pa so me dodatno prestrašile, da je z menoj nekaj hudo narobe. 

Bila sem boga in izgorelost je bila na višku, dokler nisem padla na tla in sem spoznala, da tako ne gre, ali se bom uničila, ali pa bom poskrbela zase, ker me otroci potrebujejo. NI bilo lahko, ker nisem imela nobene opore od nikogar, stanje pa je bilo isto, morala sem z istim tempom življenja narediti red in izgorelost premagati. Začela sem pri sebi.

Vprašala sem se, kaj je tisto, ki bi počela samo zase in našla rešitev. Tako sem začela počasi sebe postavljati na prvo mesto in čez dan veliko pravilno dihati. Tako je izgorelost počasi izginjala iz mojega življenja, videla pa sem po tem, da sem spet začela uživati v stvareh in se imeti rada.