Življenje piše svoje zgodbe, tako piše tudi najino prijateljstvo, ki bi lahko šlo narazen, ampak se je obdržalo, ker naju druži Suzumar gumenjak. Spoznala sva se v vrtcu, vendar sem se jaz kasneje preselil. Zahvala gre moji mami, ker je vedno poskrbela, da sva tudi kasneje videvala, da se nisva pozabila.

Bila sva res dobra prijatelja in nikoli se nisva skregala, znala sva se igrati in imeti lepo. Leta so tekla in postala sva najstnika, takrat sva se že bolj pogovarjala in delala plane. Ker je on že imel Suzumar gumenjak od očeta, sva se velikokrat pogovarjala, kako bova skupaj hodila na morje in tam preživljala čas. Pa je prišel ta čas, ko ga oba ceniva. Sedaj sva odrasla in večkrat se dogovoriva, da greva za vikend na morje, vzameva Suzumar gumenjak od njega, on ga seveda vozi in greva. Tako preživiva po cele dneve na morju, včasih so zraven tudi drugi prijatelji in imamo majhno zabavo.

Večkrat se spominjava, kako težko nama je bilo, ko sem jaz šel v drugo  šolo, saj sva bila prijatelja, vendar vseeno nisva vedela, kako bo to naprej, ali se bova videla ali ne, odvisno je bilo od staršev. In moja mama je bila srčna oseba, vedela je, kako rad se druživa, enostavno je prišla z menoj  na obisk, pa če si je druga mama to želela ali pa ne.

Danes še vedno skupaj plujeva z Suzumar čolnom in obujava spomine. Upam, da bo tudi trajalo, ko bova imela svoje družine in se bodo lahko družili najini otroci, to bi bilo zelo lepo. Pisala bi se ena lepa prijateljska zgodba. Oba veva, da naju Suzumar čoln druži in tako kombinirava čas, da ne pozabiva na to, vsake toliko se pokličeva in spet splanirava, da greva na morje. Lahko bi rekli prijateljstvo in Suzumar čoln.